Dovoljenje staršev

Ste si vi zaželeli psa, starši pa nikakor niso bili za to? Kako ste jih prepričali v nakup? Ali kdaj obžalujejo, da so vam dovolili imeti psa?

Meni nikoli nista pustila! Potem pa sem malo odrasel in jima rekel "Nikoli mi nista pustila psa, če mi ga ne pustita, ga pripeljem domov in ne bosta imela izbire". Pa sta privolila.  Potem pa sem samo počakat moral, da je ata nardil boks - pa itak je prej prišla *_* haha

Tobi je prišel z mano k hiši, vendar je moral ostati zunaj v boksu :x , za Kaija pa sem videla oglas na fb, pasmo sem že tako ali tako poznala, vzrediteljico sem spremljala že lep čas, tako, da sem samo poklicala domov, da sem se zmenila za soboto, da grem pogledat novega mladiča in ga pripeljem domov. Je bilo kup ugovorov, pa da on pa ne bo noter in da bo moral biti samo spodaj v boksu, ko je pa prišel, je pa mamo tako očaral, da ga ima najrajši na vsem svetu (še bolj kot mene )

Pri meni je bilo ravno obratno Zdaj sem pa največ jaz z njo. :p

Pri meni sem mogla mamo za obadva psa zelo dolgo prepričevat. In potem ko je končno pustila je rekla da lahko imam samo malega psa. Za borderja pa sem jo ogromno let prepričevala, ko pa mi je končno pustila pa je začela trditi da bo pes lahko samo v moji sobi. Zdaj pa jo obožuje in ji vsepovsod pusti hodit(razen v spalnico nima vstopa).

Jaz sem mogla moje starše zelooo dolgo prepričevati, ker sploh besedo "pes" niso hoteli slišati v hiši. Seveda vsi proti, jaz pa edina s to veliko željo, da bi končno imela "svojega sanjskega psa". Po letih trpljenja, kreganja, ignoriranja, solz in še veliko več, so se potem le vdali, ko smo šli mladičke gledati.

No pa da se malce vrnem v moje otroštvo. Ja dolgoletne bitke so bile za boj, da dobila sem mojega prvega psa. Ta sicer ni take pasme bil kot sem si želela, a sem bila vesela da vsaj po hudih bitkah mi je uspelo. Pomagal mi je na koncu tudi brat in sva zmagala. Sprva, ko sta mi ga pripeljala na morje kjer sem bila na počitnicah sploh nisem mogla verjeti in nisem verjela, da je to res. Vsekakor, ko spoznala, da so se mi sanje uresničile, sem vsekakor bila izredno vesela tega. Za njim starša nista mogla več odločati, ker sem bila sama svoj šefe in sem si omislila mojo zelo dolgo let želeno pasmo, sicer sta se bunila, da novega psa pa ne smem imeti, da ga bosta takoj dala proč. Živela sem na svojem, svoj denar in nimata se kaj vmešavati. Pa da tak pes ne spada za v stanovanje. No, ko je prišla sta jo takoj vzljubila, čeprav jih še danes poslušam, da to ni pes za notri. No sedaj kjer sem je občasno notri občasno v pesjaku. Zakaj še en pes, ja je tako naneslo, da je še Kana prišla in tukaj jima spet ni bilo prav, zakaj še en pes, da že en je dovolj.  No v glavnem ne z veseljem sta se sprijaznila, saj konec koncev nimata kaj tukaj. Moje stanovanje je bilo in moje življenje. Pustimo zgodbo od onega posvojenčka. Kogar to zanima na ZS napišem.  Tam lahko samo rečem, da oče, ko sem posvojila 2 meseca niti ni govoril z mano, mama 1 mesec ne. Nikoli ga nista sprejela, pa češ Aska je pasma, on pa mešanček, za  očeta je bil hrvat, ker pač iz HR zavetišča je bil v SLO pripeljan in ker ni pasma bil. Zame je bil pravi cuker in za vedno mi bo , čeprav ga ni pri meni več

Maja :/ skoda za posvojencka... in grozen odnos starsev...

Maja, kaj je blo z mešančkom? Lahko na ZS?

Tudi mene zanima:s

Ja jaz sem pa ravno v postopku prepričevanja staršev. Prepričevati sem začela pred malo več kot enim letom, v tem enem letu mi je uspelo prepričati vsaj mamo. Tako, da sva zdaj že 2, samo ateja še moram. Za njega bom najverjetneje še potrebovala kar nekaj časa, ampak vseeno upam, da mi uspe do maja (letos), ker imam nagledano eno leglo... Je pa tudi pri mojem očetu enak problem kot je bil pri vama Kevin in Maja, da trdi, da avstralec NI za v stanovanje in da pes v stanovanju trpi. :x
Morem pa tudi povedati, da sem neke vrste tudi vesela, da mi ga takoj nista pustila, ker sem kasneje izvedela še ogromnooo stvari o tej pasmi in celo delovne pse sem nekako "odkrila" . Ampak čez malo več kot pol leta pa bi bilže počasi čas....

Za moja nova "odkritja in spoznanja" pa se lahko zahvalim seveda osebam, ki so mi in mi še vedno pomagajo.

Pri nas kar se tega tiče ni bilo nekega problema. Vmes sem bila sicer v nekem obdobju, ko sem si sicer želela imeti psa (želja ni bila tako močna, ker še sama nisem vedela, kaj si želim in sem enostavno vedela, da nisem pripravljena, čeprav sem bila že takrat velik ljubitelj psov ), ampak nisem imela nagledane ne pasme, psarne ali pa legla. Dejansko se je vse začelo, ko sem spoznala aussije. Mamo mi je takrat uspelo kar hitro prepričati. Nisem pa silila v to, smo se nekako zmenili, da pes pride čez dobro leto, ko je bilo planirano kar nekaj dobrih legel - spomladi. Očeta je bil bolj problem prepričat, pa ne zato, ker ne bi bil velik ljubitelj psov ampak iz drugih razlogov. No, potem se je vse lepo poklopilo, čeprav se prvo nagledano leglo ni zgodilo, pri drugem pa se ni skotil primeren pes, mi je pri tretjem leglu končno uspelo najti tisto, kar sem iskala. In zdaj mislim, da čisto nobenemu ni žal, da sta mi pustila psa in da je v stanovanju (čeprav je bilo prvo planirano drugače, da bo pes del dneva preživel zunaj)

Evo še, da jaz opišem situacijo kako je prišla Nora h hiši. Za psa sem težila odkar se spomnim ampak me niso jemali resno, ker sem se drugače bala tujih psov. No pri 12h so mi rekli, da ne morem imeti psa, ker bo tako kot pri večini zanj skrbela mami, pa sem začela voziti sosedovega nekje 2 leti sem bila z njim skoraj vsak dan. No ko so videli, da sem resna so popustili začela sem se zanimati in najbolj mi je bil všeč husky, ker sem preh trenirala tek na smučeh sem iskala psa, ki bi me lahko vlekel. No ker nismo imeli za rodovniškega smo se odločili za zavetišče, čeprav je zrasla čisto drugače, kot sem si jo predstavljala nebi mogla dobiti boljšega psa