Pozdravljeni, moje ime je ketnar. No vbistvu ne. Ime mi je Doc. Sem 8 let star mešanček. Ketnar so me poimenovali lastniki – če jim sploh lahko tako rečem, ki so me imeli več kot 6 let na verigi.
Ko so me pripeljali, sem bil mala kepa dlak. Bil sem lepo negovan in zelo lep. Moj drugi lastnik, ki me je takrat prodajal, kot čistokrvnega nemškega ovčarja brez rodovnika, je vedel kaj se skriva za mano.
NO, pa naj še vam razkrijem.
Skotil sem se v majhni vasici, tam za velikim gradom, pa saj veste kje, ane? Moj prvi lastnik, je bil strašno grob. Moja mami je zaradi raztrganin ob porodu poginila. Vsi moji bratci in sestrice so bili ubiti, le jaz sem preživel, kot najlepši v leglu. Ko sem bil star komaj 12 dni, me je moj prvi »lastnik« prodal temu gospodu. Zelo sem se mu zasmilil. Bil sem umazan imel nekaj ran in čisto prestrašen. Ta prijazen možakar me je vzel za svojega. Umil me je, in peljal k veterinarju na vse preizkave. Bil sem čipiran, kastriran in razgliščen. Hotel me je obdržati za svojega, a kaj, ko ni imel denarja in zasegli so mu vso premoženje. Primoran me je bil oddati.
Oddal me je k navidezno prijazni družini, katera mi je prva dva meseca posvečala vso pozornost. Ko sem pa začel rasti in postal malo bolj odporen, pa so me vrgli ven iz hiše in privezali na ketno, katera je bila priklenjena na razpadajočo leseno huto. Jokal sem dneve in dneve a niso pokazali usmiljenja.
Vsak dan sem dobil pest ostankov od njihovega kosila in vodo so mi zamenjali vsak teden enkrat. Nikoli me ni nobeden pogledal, ko so hodili mimo mene. Niti najmlajši član družine, saj sta mu starša to prepovedovala. Kljub temu, pa mi je skrivaj nosil hrano in me carkljal. Bil je moj najboljši prijatelj. Tako sem preživljal svoje dneve. Minilo je več kot 6 let in še vedno sem bil na verigi. Čez nekaj časa, pa se je moje zdravstveno stanje poslabšalo. Poslabšalo se je do take mere, da so me bili primorani vzeti v hišo. Ker so imeli zelo stroga pravila, sem bil zaprt v meter x meter širokem boksu. Bil sem zelo užaljen. Tam pa deček ni imel več priložnosti za carkljanje in hranjenje.
Pa so se le ujonačili in poklicali veterinarja. Ta jim je odprl oči in jim povedal resnico. Povedal jim je v kakšnih nemogočih razmerah sem živel. Bil sem shiran, imel 10 kilogramov premalo in bil sem strašno prestrašen. Veterinar ni imel druge izbire, kot da je družini povedal, da me mora uspavati. To me je zelo bolelo. V očeh majhnega dečka so se videle solze in kako hoče zakričati NE!, vendar tega ni smel. Razumel sem ga. Družina je veterinaja napotila iz hiše in mu rekla, da ga pokličejo, ko zberejo dovolj denarja.
FIGO! Takoj ko je odšel me je ta brez-srčnež odpeljal v hlev in me s palico pretepel do smrti. Kričal sem od bolečin, a me nihče ni slišal. Le deček je vedel kaj se dogaja. Oba sva slišala jok drug drugega. To je bila moja usoda.
In kaj zdaj?
Zdaj sem v nebesih, in imam lepše življenje, ki sem ga kadarkoli imel na zamlji...
Za DZVP spisal Kevin Bezjak - oktober 2014
ČLANEK JE AVTORSKO ZAŠČITEN!
