Endoparazit je zajedavec, ki živi v notranjosti gostitelja. To so organizmi, ki živijo v telesu gostitelja, mu znižujejo odpornost, lahko pa so tudi odgovorni za huda obolenja. Endoparaziti živijo v krvnih žilah, v notranjosti in na stenah črevesja, v žolčnih poteh ter v mišičnem in živčnem tkivu. Imajo odporno telo na prebavne sokove v črevesju; odporni so na protitelesa v gostiteljevi krvi; nekateri imajo tudi kaveljčke oz. pripomočke za prisesavanje in priterjevanje na steno črvesja. Človek notranje zajedavce vnese z umazanimi rokami ali s premalo umito oziroma neustrezno pripravljeno hrano. Gostitelju odjedajo hrano, pijejo telesne, vitalne sokove ali uničujejo celice in organe oziroma uničujejo dele njegovega telesa. Na gostitelju se dobro prilagodijo, saj jim ta zagotavlja vir hrane. Endoparaziti se prenašajo iz živali na človeka in obratno, lahko pa tudi iz človeka na človeka. Nekateri paraziti živijo samo na določeni vrsti gostitelja, drugi za svoj razvoj potrebujejo več gostiteljev. Parazitizem je ena najbolj razširjenih oblik vzdrževanja organizmov, pri katerem en partner škoduje drugemu.Parazitske bolezni se širijo in jih ni mogoče popolnoma zatreti. Na širjenje lahko vpliva gospodarska nerazvitost, slabe higienske razmere, pomanjkanje zdravil, številna potovanja ljudi v tropske in subtropske kraje, (pomanjkanje znanja o zaščiti pred zajedavci), vedno večja odpornost parazitov na zdravila in insekticide ter onesnaženo okolje ( škodljive snovi iz okolja slabijo človekov imunski sistem, zaradi tega je človek bolj dovzeten na okužbe s paraziti).
Trichuris vulpis
Je črviček, ki živi v debelem črevesju psov v odraslih fazah. Iz različnih vrst črvov, Trichuris vulpis je eden od manjših črvov z velikostjo v območju 30–50 mm v dolžino. Črv ima biču podobno obliko z različnimi značilnostmi, vključno z majhno ozko glavo, ki je prebavni del črva, njegov večji zadnji del pa je reprodukcjski. Jajčeca T. vulpis so ovalne oblike z bipolarnimi čepi in imajo gosto zunanjo lupino. Njihov razpon je 72–90 mikrometrov v dolžino in 32–40 UM v širino. Zaradi njihove debele zunanje lupine, T. vulpis jajca so zelo odporna na dražljaje iz okolja, kot so zamrznitev ali visoke temperature, kar omogoča njihovo dolgo preživetje v zunanjem svetu.
Življenjski cikel trichuris vulpis se začne z odraslimi črvički, ki živijo v debelem črevesju psov. T. vulpis odloži številna jajčeca v debelem črevesju, ki sprostijo skozi blato v zunanje okolje. Ko se jajčeca sprostijo v zunanje okolje, so sposobne tvoriti zarodke v zemljo, v približno 2–4 tednih, nakar postanejo infektivni, ko vzpostavijo stik z novimi gostitelji. infektivna ličinka se razvije v jajčece že preden jo zaužije nov gostitelj.
Pes postane gostitelj z zaužitjem jajčeca, ki vsebuje ličinke. Po zaužitju jajčec napadejo celice črevesnih resic v debelem črevesu. Ličinke rastejo in se zajedajo v luminalni epitel. Ti črvi lahko napadejo črevesne celice na večih mestih, vendar ni dokaza, da se lahko črvi razvijejo do zrelosti, razen v celicah debelega črevesa ali, da se črvi razvijejo v dvanajstniku in migrirajo v debelo črevo. Ko odrastejo se poveča njihov zadnji del in se odpravijo v lumen debelega črevesa. Sprednji del črva ostaja v celicah črevesne stene. Odrasli črvički živijo znotraj debelega črevesa in danke za približno tri mesece, preden ležejo jajčeca v presledkih, ki se sprostijo v blatu, v katerem lahko postanejo kužne za drugega gostitelja.
Toxocara canis
Toxocara canis je po vsem svetu razširjen parazit psov in drugih živali. Odrasli črvi merijo od 9 do18 cm, so rumeno-bele barve, in se pojavijo v črevesju dokončnega gostitelja. Pri odraslih psih je okužba asimptomatska. Nasprotno pa je lahko okužba s T. canis usodna pri mladičih. Okužijo se lahko številni različni vretenčarjih, vključno s človekom, in nekatere nevretenčarske vrste. Ljudje so okuženi, tako kot drugi gostitelji, ki zaužijejo oplojena jajčeca T. canis. Zaradi prenosa okužbe iz psic na mladiče, je zelo priporočljivo preventivno zdravljenje proti zajedalci.Odrasla T.canis ina okroglo obliko telesa z špičastimi lobanjskimi in repnimi deli, samci merijo v dolžini 9–13cm in 0.2–0.25cm v širini. Ženske živali pa od 10–18 cm v dolžini in 0.25–0.3 cm v širini. Njihova jajčeca imajo zelo debele stene, ki merijo od 72 do 85 μm.
Štirje načini okužbe so povezani s to vrsto. Osnovna oblika okužbe je z jajčecem, ki vsebuje L2 (druga razvojna faza ličinke), pri čemer je kužen, pri optimalni temperaturi in vlagi, štiri tedne po izločanjem blata v okolje. Po zaužitju in izvaliti v tankem črevesu, L2 ličinke potujejo skozi krvni obtok v jetra in pljuča. Takšna migracijska pot je znana kot enterohepatični pulmonar ličinke. Druga oblika poteka v pljučih, v katerih se zdaj L3 ličinke vrnejo po sapniku v črevesje. Ta oblika okužbe se redno pojavlja samo pri psih, starih do treh mesecev. Pri starejših psih, se ta tip migracije pojavlja manj pogosto, in pri šestih mesecih skoraj preneha. L2 ličinke potujejo do različnih organov, vključno jeter, pljuč, možganov, srca in skeletnih mišic pa tudi na stene prebavil. Pri brejih psicah lahko pride do prenatalne okužbe, prikaterih ličinke postanejo mobilizirane (približno tri tedne pred porodom) in se selijo v pljuča plodu. Tukaj se L3 pojavi tik pred porodom. Pri novorojenih mladičih se cikel konča takrat, ko ličinke migrirajo skozi sapnik in v črevesni lumen. Če je psica okužena, ponavadi gosti dovolj ličink, da se nato okužijo vsi njeni mladiči. Določene ličinke prodrejo v črevesno svetlino, v kateri levitev poteka še enkrat. Razvijejo se odrasli zajedavci, ki izločajo jajčeca z L1 ličinkami. Sesni mladič je lahko okužen zaradi L3 ličinke v mleku in sicer v prvih treh tednih laktacije. V tem primeru laktacija na prej omenjen način ne poteka. L2 ličinke lahko zaužijejo tudi različne živali, pri katerih ostanejo v mirujoči fazi v notranjosti tkiva živali, dokler ličinke ne zaužije pes, nato pa se nadaljuje razvoj na prebavnem traktu. Človek se lahko okuži s temi glistami, stanje imenujemo toksokaroza. Okuži se lahko z neposrednim dotikom krzna okuženega psa. Pri ljudeh ta parazit običajno raste v zadnjem delu očesa, ki lahko povzroči slepoto, jeter ali pljuč.
Dipylidium caninum
Imenovana tudi bolšja trakulja ali dvojeporna trakulja. Okuži organizme, ki so invadirani z bolhami ali ušmi, vključno s psi, mačkami, pojavlja se tudi pri ljudeh, še zlasti pri otrocih. Odrasle trakulje so dolgi približno 46 cm. Vsebujejo mikroskopska jajčeca, ki se prenesejo v blato končnih gostiteljev. Ta jajčeca pojejo ličinke bolh. Te ličinke se zabubijo in sčasoma spremenijo v odrasle bolhe, ki jih nato lahko zaužijeta pes ali mačka med čiščenjem dlake. Primeri bolhe, ki lahko širijo D. caninum, vključujejo Ctenocephalides canis in Ctenocephalides felis.
Kot pri vseh članih družine Dipylidiidae imajo odrasli genitalne pore na obeh straneh (od tod tudi ime dvoje porna trakulja). Vsaka stran ima vrsto moških in ženskih reproduktivnih organov.
Pri otrocih povzroča okužba drisko in nemir. Najboljši način zatiranja trakulj je zdravljenje živali, okužene z bolhami. Okužba s trakuljo običajno ne povzroča vidnih kliničnih znakov pri mački ali psu.
Strongyloides sp.
Strongyloides sp. so majhne, ozke nematode, ko so popolnoma zrele so dolge do 2 mm. Nahajajo se na spodnjem delu resic v frontalni polovici tankega črevesa psov in mačk. Črvi so skoraj prozorni, ampak je nemogoče izvesti obdukcijo. Ponavadi so okužbe, povezane s toploto, vlažnostjo, gnečo, neustreznosti stanovanj. Vrste, ki se največkrat pojavljajo pri psih, se pojavljajo tudi pri ljudeh.
Parazitski črvi so vse samice. Jajčeca hitro embrionirajo in večina ličink se izleže preden se prenesejo v blato. Pod primernimi pogoji (toploto in vlago) je razvoj v okolju hiter. Tretjo fazo ličinke lahko dosežejo v malo več kot enemu dnevu. Nekatere se razvijejo v kužne filariformne ličinke, druge pa se razvijejo v prosto živeče črve, ki se parijoin proizvajajo potomce, podobne parazitskim samicam. Filariformne ličinke prodrejo skozi kožo, lahko pa tudi okužijo gostitelja preko ustne votline. Potomci se lahko odcepijo v blato 7–10 dan po okužbi. Avtoinfekcija z ličinkami v prebavnem traktu lahko povzroča okužbe, v katerih psi odvajajo ličinke dalj časa.
ZATIRANJE ZAJEDAVCEV
Zaradi slabe imunosti živali na parazite, ki se lahko razvija več mesecev ali celo let, je potrebna redna, načrtna in učinkovita dehalmintizacija živali. Ta ne sme potekati le enkrat letno ob cepljenju stekline. Ponavljati bi jo morali vsaj 3-krat letno. Poleg dehelmintizacije moramo skrbeti tudi za ustrezne higienske ukrepe. Pri zajedavcih, ki v svoj razvojni krog vključujejo tudi vmesne gostitelje, moramo biti pozorni tudi nanje. Tu bi omenila predvsem trakuljo Dipylidium caninum, katere vmesni gostitelj je bolha. Ravno zaradi nje moramo poleg dehelmintizacije opravljati tudi dezinsekcijo. Previdni moramo biti tudi pri izbiri ustreznega preparata. Na tržišču je vedno več antiparazitikov. Priporočali bi, da lastniki ne uporabljajo vedno istih pripravkov, ampak jih menjajo, saj se tako paraziti ne navadijo nanje. Dobro bi bilo tudi uporabljati antiparazitike z različnimi spektri delovanja, saj le tako lahko uničimo večino parazitov. Posebno pozornost bi morali nameniti tudi strongiloidnim glistam, saj jih najpogosteje uporabljeni endoparazitiki ne uničijo. Zanje bi bilo bolje uporabiti avermektinske preparate, z previdnostjo pri nekaterih pasmah psov.
Kljub trudu bodo paraziti ostali del našega vsakdana, a s skupnimi močmi lahko dosežemo da jih bo čim manj in da ne bodo več povzročali kakršnih koli nevšečnosti.
Članek je povzet po raziskovalni nalogi Uporaba in učinkovitost antiparazitikov pri psih. avtorjev Diane Slaček, Luke Pozne, Matica Ramšak in menorice Kristine Dolinar Paulič.
Trichuris vulpis
Je črviček, ki živi v debelem črevesju psov v odraslih fazah. Iz različnih vrst črvov, Trichuris vulpis je eden od manjših črvov z velikostjo v območju 30–50 mm v dolžino. Črv ima biču podobno obliko z različnimi značilnostmi, vključno z majhno ozko glavo, ki je prebavni del črva, njegov večji zadnji del pa je reprodukcjski. Jajčeca T. vulpis so ovalne oblike z bipolarnimi čepi in imajo gosto zunanjo lupino. Njihov razpon je 72–90 mikrometrov v dolžino in 32–40 UM v širino. Zaradi njihove debele zunanje lupine, T. vulpis jajca so zelo odporna na dražljaje iz okolja, kot so zamrznitev ali visoke temperature, kar omogoča njihovo dolgo preživetje v zunanjem svetu.
Življenjski cikel trichuris vulpis se začne z odraslimi črvički, ki živijo v debelem črevesju psov. T. vulpis odloži številna jajčeca v debelem črevesju, ki sprostijo skozi blato v zunanje okolje. Ko se jajčeca sprostijo v zunanje okolje, so sposobne tvoriti zarodke v zemljo, v približno 2–4 tednih, nakar postanejo infektivni, ko vzpostavijo stik z novimi gostitelji. infektivna ličinka se razvije v jajčece že preden jo zaužije nov gostitelj.
Pes postane gostitelj z zaužitjem jajčeca, ki vsebuje ličinke. Po zaužitju jajčec napadejo celice črevesnih resic v debelem črevesu. Ličinke rastejo in se zajedajo v luminalni epitel. Ti črvi lahko napadejo črevesne celice na večih mestih, vendar ni dokaza, da se lahko črvi razvijejo do zrelosti, razen v celicah debelega črevesa ali, da se črvi razvijejo v dvanajstniku in migrirajo v debelo črevo. Ko odrastejo se poveča njihov zadnji del in se odpravijo v lumen debelega črevesa. Sprednji del črva ostaja v celicah črevesne stene. Odrasli črvički živijo znotraj debelega črevesa in danke za približno tri mesece, preden ležejo jajčeca v presledkih, ki se sprostijo v blatu, v katerem lahko postanejo kužne za drugega gostitelja.
Toxocara canis
Toxocara canis je po vsem svetu razširjen parazit psov in drugih živali. Odrasli črvi merijo od 9 do18 cm, so rumeno-bele barve, in se pojavijo v črevesju dokončnega gostitelja. Pri odraslih psih je okužba asimptomatska. Nasprotno pa je lahko okužba s T. canis usodna pri mladičih. Okužijo se lahko številni različni vretenčarjih, vključno s človekom, in nekatere nevretenčarske vrste. Ljudje so okuženi, tako kot drugi gostitelji, ki zaužijejo oplojena jajčeca T. canis. Zaradi prenosa okužbe iz psic na mladiče, je zelo priporočljivo preventivno zdravljenje proti zajedalci.Odrasla T.canis ina okroglo obliko telesa z špičastimi lobanjskimi in repnimi deli, samci merijo v dolžini 9–13cm in 0.2–0.25cm v širini. Ženske živali pa od 10–18 cm v dolžini in 0.25–0.3 cm v širini. Njihova jajčeca imajo zelo debele stene, ki merijo od 72 do 85 μm.
Štirje načini okužbe so povezani s to vrsto. Osnovna oblika okužbe je z jajčecem, ki vsebuje L2 (druga razvojna faza ličinke), pri čemer je kužen, pri optimalni temperaturi in vlagi, štiri tedne po izločanjem blata v okolje. Po zaužitju in izvaliti v tankem črevesu, L2 ličinke potujejo skozi krvni obtok v jetra in pljuča. Takšna migracijska pot je znana kot enterohepatični pulmonar ličinke. Druga oblika poteka v pljučih, v katerih se zdaj L3 ličinke vrnejo po sapniku v črevesje. Ta oblika okužbe se redno pojavlja samo pri psih, starih do treh mesecev. Pri starejših psih, se ta tip migracije pojavlja manj pogosto, in pri šestih mesecih skoraj preneha. L2 ličinke potujejo do različnih organov, vključno jeter, pljuč, možganov, srca in skeletnih mišic pa tudi na stene prebavil. Pri brejih psicah lahko pride do prenatalne okužbe, prikaterih ličinke postanejo mobilizirane (približno tri tedne pred porodom) in se selijo v pljuča plodu. Tukaj se L3 pojavi tik pred porodom. Pri novorojenih mladičih se cikel konča takrat, ko ličinke migrirajo skozi sapnik in v črevesni lumen. Če je psica okužena, ponavadi gosti dovolj ličink, da se nato okužijo vsi njeni mladiči. Določene ličinke prodrejo v črevesno svetlino, v kateri levitev poteka še enkrat. Razvijejo se odrasli zajedavci, ki izločajo jajčeca z L1 ličinkami. Sesni mladič je lahko okužen zaradi L3 ličinke v mleku in sicer v prvih treh tednih laktacije. V tem primeru laktacija na prej omenjen način ne poteka. L2 ličinke lahko zaužijejo tudi različne živali, pri katerih ostanejo v mirujoči fazi v notranjosti tkiva živali, dokler ličinke ne zaužije pes, nato pa se nadaljuje razvoj na prebavnem traktu. Človek se lahko okuži s temi glistami, stanje imenujemo toksokaroza. Okuži se lahko z neposrednim dotikom krzna okuženega psa. Pri ljudeh ta parazit običajno raste v zadnjem delu očesa, ki lahko povzroči slepoto, jeter ali pljuč.
Dipylidium caninum
Imenovana tudi bolšja trakulja ali dvojeporna trakulja. Okuži organizme, ki so invadirani z bolhami ali ušmi, vključno s psi, mačkami, pojavlja se tudi pri ljudeh, še zlasti pri otrocih. Odrasle trakulje so dolgi približno 46 cm. Vsebujejo mikroskopska jajčeca, ki se prenesejo v blato končnih gostiteljev. Ta jajčeca pojejo ličinke bolh. Te ličinke se zabubijo in sčasoma spremenijo v odrasle bolhe, ki jih nato lahko zaužijeta pes ali mačka med čiščenjem dlake. Primeri bolhe, ki lahko širijo D. caninum, vključujejo Ctenocephalides canis in Ctenocephalides felis.
Kot pri vseh članih družine Dipylidiidae imajo odrasli genitalne pore na obeh straneh (od tod tudi ime dvoje porna trakulja). Vsaka stran ima vrsto moških in ženskih reproduktivnih organov.
Pri otrocih povzroča okužba drisko in nemir. Najboljši način zatiranja trakulj je zdravljenje živali, okužene z bolhami. Okužba s trakuljo običajno ne povzroča vidnih kliničnih znakov pri mački ali psu.
Strongyloides sp.
Strongyloides sp. so majhne, ozke nematode, ko so popolnoma zrele so dolge do 2 mm. Nahajajo se na spodnjem delu resic v frontalni polovici tankega črevesa psov in mačk. Črvi so skoraj prozorni, ampak je nemogoče izvesti obdukcijo. Ponavadi so okužbe, povezane s toploto, vlažnostjo, gnečo, neustreznosti stanovanj. Vrste, ki se največkrat pojavljajo pri psih, se pojavljajo tudi pri ljudeh.
Parazitski črvi so vse samice. Jajčeca hitro embrionirajo in večina ličink se izleže preden se prenesejo v blato. Pod primernimi pogoji (toploto in vlago) je razvoj v okolju hiter. Tretjo fazo ličinke lahko dosežejo v malo več kot enemu dnevu. Nekatere se razvijejo v kužne filariformne ličinke, druge pa se razvijejo v prosto živeče črve, ki se parijoin proizvajajo potomce, podobne parazitskim samicam. Filariformne ličinke prodrejo skozi kožo, lahko pa tudi okužijo gostitelja preko ustne votline. Potomci se lahko odcepijo v blato 7–10 dan po okužbi. Avtoinfekcija z ličinkami v prebavnem traktu lahko povzroča okužbe, v katerih psi odvajajo ličinke dalj časa.
ZATIRANJE ZAJEDAVCEV
Zaradi slabe imunosti živali na parazite, ki se lahko razvija več mesecev ali celo let, je potrebna redna, načrtna in učinkovita dehalmintizacija živali. Ta ne sme potekati le enkrat letno ob cepljenju stekline. Ponavljati bi jo morali vsaj 3-krat letno. Poleg dehelmintizacije moramo skrbeti tudi za ustrezne higienske ukrepe. Pri zajedavcih, ki v svoj razvojni krog vključujejo tudi vmesne gostitelje, moramo biti pozorni tudi nanje. Tu bi omenila predvsem trakuljo Dipylidium caninum, katere vmesni gostitelj je bolha. Ravno zaradi nje moramo poleg dehelmintizacije opravljati tudi dezinsekcijo. Previdni moramo biti tudi pri izbiri ustreznega preparata. Na tržišču je vedno več antiparazitikov. Priporočali bi, da lastniki ne uporabljajo vedno istih pripravkov, ampak jih menjajo, saj se tako paraziti ne navadijo nanje. Dobro bi bilo tudi uporabljati antiparazitike z različnimi spektri delovanja, saj le tako lahko uničimo večino parazitov. Posebno pozornost bi morali nameniti tudi strongiloidnim glistam, saj jih najpogosteje uporabljeni endoparazitiki ne uničijo. Zanje bi bilo bolje uporabiti avermektinske preparate, z previdnostjo pri nekaterih pasmah psov.
Kljub trudu bodo paraziti ostali del našega vsakdana, a s skupnimi močmi lahko dosežemo da jih bo čim manj in da ne bodo več povzročali kakršnih koli nevšečnosti.
Članek je povzet po raziskovalni nalogi Uporaba in učinkovitost antiparazitikov pri psih. avtorjev Diane Slaček, Luke Pozne, Matica Ramšak in menorice Kristine Dolinar Paulič.
ČLANEK JE AVTORSKO ZAŠČITEN!
