Ker sem sama "lastnica" te pasme, sem se odločila, da malce predstavim pasmo 
KAKO JE ŽIVETI S PASMO SAMOJED?
imgur
Življenje z tovrstsno pasmo je zanimivo, pestro in hkrati poučno.
Samojedi nas naučijo strpnosti in potrpežljivosti. Življenje s samojedom namreč ni mala malica. Potrebno je marsikaj reskirati, v mislim imam precej prosti čas, jeklene živce in mnogo ur ukvarjanja. Vzgoja je začne, kakor hitro pripeljete mladička domov, naučite ga osnove vedenja in vzgoje. Kakor hitro ga pripeljete domov se prične socializacija na promet, hrup, ljudi, pse...
Ko samojed pride v puberteto, se pripravite na kakšen siv las več. Kajti če jih dovolj ne rekreiramo, dovolj vadimo in jih zaposlimo lahko postanejo distruktivni, lahko pobegnejo, lajajo, uhajajo, ne prihajajo na klic itd.
Zato se je pred nakupom psa potrebno informirati, spoznati čim več lastnikov, poslušate lahko tudi kakšna predavanja v pasji šoli, berete članke, hodite na razstave in ohranjate kontakte z vzreditelji itd. Ko vse to osvojite, ko primerno vzgojite vašega psa (priporočam pasjo šolo), potem boste imeli zvestega, lojalnega in dobro vgojenega psa. VSE SE DA-ČE SE HOČE! Samojeda ni nemogoče vzgojiti! Ti psi so takšna pasma, ki misli s svojo glavo, so izredno inteligentni, vendar inteligenco večkrat obračajo sebi v prid.
Začetki s pasmo kot je samojed niso lahki. Sploh kadar si star 11 let in dobiš psa, ki ni najbolj primeren za začetnike. Bili so vzponi in padci, tveganja, solze... Na koncu je bil ves trud poplačan. Zdaj imam lepo vzgojeno psičko in odlično spremljevalko, ki mi lepša dneve. Nala je kot že povedano moja prva psička, brez katere danes ne bi bila to kar sem.
Kot enajst let stara deklica sem si močno zažela prav samojeda. Psa sem si seveda želela že prej, pa vendar sem se zaljubila v pasmo s prihodom prijateljičinega samojeda in se tako tudi sama zagrela za to pasmo.
Dobila sem jo čisto majhno saj so nam jo žal trgovci dali prehitro. Pri samo štirih tednih, kar je seveda kaznivo in je pustilo mnoge psihične posledice pri Nali, ki jih uspešno odpravljava.
Že od malega... Bala se je vsega: vrečk, nenavadnih zvokov, črnih psov, večjih psov, množice ljudi, "čudnih" ljudi, nenavadnih gibov, ljudi na strehi, ki so popravljali blok, in vsega kar se je dalo bati. Zato je bilo življenje z njo strašno težko in stresno.V tisti paniki se je želela strgati s povodca, se je slinila, lajala, skušala pobegnit. Strgala se mi je in iz ovratnice in iz oprsnice.Nekega dne, po nasvetu vzrediteljice Dragice Šuštar ( psarna Pečnikova-Evrazijci) pa sem jo začela voziti na najrazličnejše kraje in jo izpostavljati " čudnim stvarem".Kupila sem ji polzatezno ovratnico.Nala je naš pravi družinski član, z nami gre povsod. Po naravi je bila kar trd oreh, resnično trmasta, neodvisna in svojeglava. Te ovire so zdaj večinoma premagane. Seveda pa samojed ne bi bil samojed če ne bi kdaj česa ušpičil. Kljub temu pa sva dosegli ogromno. Aja še to samojedi SO ZA MNOGE LJUDI PREPAMETNI jih hitro obrnejo okrog prsta se jim smejijo v faco
zato mnogi mislijo, da se jih ne da nič naučit
dejstvo: butasti so neizkušeni ljudje ne psi
ne vem zakaj tako pasmo če o njej nimajo pojma
ni pes za začetnike
Resnično rada se uči trikce, ( katerih zna ogromno), moram povedati, da so jo doma tudi zelo razvadili, je resnično požrešna. Žal, pa se jim doma ne da dopovedati, da psički s prekomernim hranjenjem škodujejo.
Skupaj hodiva na vsaj 3 SPREHODE.
photo hosting sites
Nala je sedaj stara že šest let in v teh šestih letih lahko povem, da toliko kot sem se naučila od nje, se nisem še od nikogar. Prekrasna družabnica in prijateljica mi je in hkrati tudi učiteljica.
Od moje psice nisem prejela nikakršne naklonjenosti, z ničemer ni nakazala, da me ima rada, prav tako me je bolelo saj so ji družinski člani dajajali posladke od kosila ( kreganje nonstop) in moram priznati, da je bolelo ko je vsakega od njih ob prihodu domov sprejela z navdušenjem. Ko je videla mene se ji včasih ni dalo niti vstati.
Kadar sem šla za dalj časa kam brez nje, so mi domači povedali, da je psica ok, da uživa...
Vse to me je bolelo. Nikoli ni prišla do mene v podporo ko sem jokala, nikoli se ni sama prišla stisnit k meni, k drugim v družini je sicer šla, a iz fehtanja za hrano, počutila sem se kot, da sem sama.
Pred dvema letoma sem se začela INTENZIVNO ukvarjati s pasjim razmišljanjem, sem se lotila njene prevzgoje, ukinila priboljške, ji postavila meje, ki se jih držim še sedaj, pika na i je bila ko sem skoraj v CELOTI odpravila njeno psihično uničeno naravo - bila je panična, streloplaha, cvileča, slinava bomba, ni bilo stvari ki se je NE bi bala, bala se vje vsega ( od vrečk, psov, ljudi, invalidskih vozičkov, tovornakov, manjšim do tudi malo višjih šumov, pokov, cestnih znakov, delavcev, čudnih pokrival na ljudeh....) takrat mi je začela še bolj zaupati, čutila je mojo pozitivno in samozavestno karakterno spremembo. Tako, da se je tudi sama povsem nehala bati, čim več sem delala na izpostavljanju vsem "strašnim" rečem. Po enem mesecu je hudičevo poknila strela, jaz sem se od strahu v gostilni stisnila pod mizo, saj je poknila v neposredni bližini, ljudje so bili prestreseni, panično pogledam kje je moja psica, in tam jo zagledam, povsem sproščeno mi je namenila tisti "what´s up" pogled ;D Nato pa sva čisto sproščeno šli en krog na okrog, da bi preučila njeno obnašanje in ali si domišljam, pa si nisem.
Sploh to leto ko imam v družini prihajajočo smrt, ki PRVIČ stoji po pasje ob strani, daje tačko, lupčka, ko se nasmehnem (ko ji ispe me nasmejat) pa čeprav je to zlomljen smeh, vsa vesela začne stresati z zadnjico in skakati, me bodriti in rukati v roko.
Kaj je bilo to leto ko sem odšla na dopust? Psica je padla v hudo depresijo, PRVIČ je čakala pred vrati cel teden, ko je slišala kakšen šum, ko je slišala vrata dvigala, je mislila da sem jaz, vsa srečna stekla k vratom in nestrpno čakala. Njena reakcija ko je tisti človek odšel v svoje stanovanje iz dvigala - žalostno se je začela pomikati proti svojem ležišču z repom med nogami in poklapanimi očmi in dala glavo na tace, čakala je.
Da ne omenjam kako me je prosila, da ostanem. Dobesedno je celo jutro hodila za menoj, me rukala, ko sem pakirala. Sledila v kuhinjo, v obe sobi, hodnik, kopalnico - pa tega NIKOLI ne počne.
Ko sem ji rekla "oprosti pesa moja, moram it" pa se je zavklekla na svoj plac in dala glavo na šape in zrla kot se bi ji podrl ves svet. Takrat sem razmišljal, da bi ostala doma saj te naklonjenosti nisem bila vajena NIKOLI.
DOKAZ njene vdanosti je bil pred 3 meseci , ko sem sredi noči sredi ceste padla v nezavest od stresa, živcev in joka ter posledično nezmožnosti jesti - stradanja posledično.
Psico sem imela spuščeno, saj sem bila pri fantu na podeželju, ob pozni uri, nepričakujoč težave.
Po besedah ljudi, ki so me dali s psom vred v avto ( kasneje sem izvedela, da je šofer bil stric od fantove mrzle sestrične, ki se je sz ženo slučajno peljal mimo)) je psica sedela sred ceste, dva metra proč MALO od ceste vsedla in močno lajala, pred tem pa me rukala s smrčkom in spet letela nazaj na cesto. ( tega dela se bežno tudi sama spomnim saj sem počasi začela dojemati stvari) čutila sem strah, ker sem instiktivno čutila da je na cesti. A se nisem toliko zavedla, da bi jo poklicala k sebi.
screen shot on windows
Potem sem pa nekako čutila svetlobo in krike ( kasneje sem izvedela da so to bile luči avta in prestrašeni kriki fantovih sorodnikov), to je vse kar se spomnim. Ja, nisem si mislila, da bom to zgodbo s komerkoli delila, saj je zasebna in je ne ve skoraj nihče, razen fanta in mame. Ampak jo povem v VEDNOST da se psa da tudi po letih NEnaklonjenosti total spremeniti...
Dan kasneje ko sem se zbudila sem pa izvedela, da je bila ura 11:30 ponoči ko je psica na vso moč lajala in me res dregala s smrčkom ( kot sem si domišljala) avto naj ne bi mogel speljati momo nje saj je čepela na sredini ceste, naj bi lastnik avta hupal na vso moč, a se psica ni premaknila.
img
Ne vem kaj je šoferja vodilo a zaradi MOJE psice, je slučajno pogledal na drugo stran kjer me bi naj videl ležati... Ne morem verjeti, a moja psica, moja nekdaj plašna psica stala sredi trde teme, zraven gozdA, v bolj kot ne novem okolju ( tam je bila samo 6x) kjer se ponoči nenormalno derejo živali iz gozda, ki se jih je še zdaj vedno bala, ostala z menoj par 100 metrov proč od hiše ( pot je poznala saj je to edina pot, ki vodi na sprehod) OSTALA z menoj, ko je imela možnost pobega.... Ne morem verjeti, saj VEM, da bi še pred dvema letoma ušla in se ne zmenila zame, sem imela par krvavih padcev, napad psa, pa tudi nasilje za seboj, pa se je obrnila proč ali pa pobegnila...
POVEDALI SO MI, DA BI ME POVOZILI, ČE NE BI VIDELI NALE.
Moj pes je SAMOJED ki po BUTASTIH mnenjih velja za NEODVISNO BUTASTO pasmo, ne pozorno na lastnika, moja psica je VEDNO največ 15 metrov pred mano, pa še te me vedno gleda.
Ni vrag, da vam ne uspe lastnikom teh čudovitih psov, to so psi, ki razmišljajo s svojo glavo, njihovo delo in zaupanje si MORAŠ ZASLUŽIT, ne sledijo kot žnodri, če si tega NE zaslužiš.
Naučiti se morate delati na zaupanju, ljubezni, doslednosti. Sem pripičana da se vse 1x obrne.
To so vsaj moje izkušnje.
Upam, da nad to težko izkušnjo ne bo kakšnih grdih komentarjev in zbadljivk, sem jo le stežka povedala a se mi zdi prsv saj psi NISO butasti, le razumet se jih moramo naučiti,.
NIKOLI NE PODCENJUJTE ŽIVALI!
Kajti v najtežjih situacijah vam utegnejo rešiti življenje.
NALA, HVALA TI, DOLGUJEM TI ŽIVLJENJE, KOT SI MI GA PODALJŠALA TI
O SAMOJEDIH:
http://sammy.slohosting.com/predstavitevpasme.htm
http://sammy.slohosting.com/kdajsamojed.htm
Tukaj so VSE info zbrane v enem
ZNAČILNOSTI
Naj povem, da so to eni super duber KLOVNI, ki te znajo nasmejat!
image posting
Na en prismuknjen pozitiven način te naučijo življenje gledati drugače, še v najtežjih trenutkih.
Ko dobiš 1x STIK s tem psom, resnično navezanost, bo predan s vsem srcem.
Iz mojih izkušnj. Nala ima rada VSE ljudi, res vse, a samo meni izkazuje ta poseben način izkazovanja zvestobe.
Primer: Nobenemu ne potisne glave v naročje, in nameni takšnega pogleda kot meni.
NIKOMUR ne stoji ob stranim ko joče, razen meni, ko sem v strahu, napeta mi položi glavo v naročje ima najbolj žalosten puppy pogled, ko se s težavo nasmehnem, pokažem kanček optimizma, je TAKOJ zadovoljna in miga s celo ritjo in repom, se začne brisati z glavo v mene, me drgniti s srčkom.
Ravno danes hehe. Na sprehodu se pogovarjam z enim gospodom " omenim besedo moja psica " v sekundi je razumela toplino besed, čeprav ni bilo imena v njih, me je pogledala s tistim najbollj ljubkim obrazom in vstala in kot vedno potisnila glavo med moje noge haha, vsa srečna
TO VSE JE SAMO NAJINO <3
Naj povem, da ta pes ni lahek, a tvoja vstrajnost je za vedno poplačana!
Pravi samojed ( moja je bila prehitro oddana, kupljena pri trgovcih, MOČNO ODSVETUJEM) NI nikoli plašen ali agresiven!
Če vidiš agresivnega samojeda veš, da so z njim slabo ravnali!
To je pes vesel vsakogar, a tisto kar ima z lastnikom ima samo z njim.
OBOŽUJEJO otroke.
Nala sprejme tudi mucke, plenski nagon sem odpravila, razen na ukaz, se nikoli ne zapodi
Trmasti so, a to je INTELIGENCA in zmožnost samopresojanja!
Če se mu nekaj splača bo szoril, drugače ne, če je lastnik vreden, dovolj dober do psa bo storil VSE.
Najti motivacijo ni težko, ponavadi so predcejšnji požeruhci.
Če je situacija NEVARNA ne bo skočil za lastnika v prepad kot ovčar
Je bister, VSESTRANSKI pes, z PRAVIM vodnikom seveda!
TRIKCE SE UČI Z IZJEMNO HITROSTJO.
So agilni, primeni za vse športe RAZEN obrambe!
V Ameriki se jih zelo uporablja celo v pastirstvu.
V preteklosti so jih uporabljali za lov na morske leve, ščitili so jelene pred divjimi zvermi, jih morali SAMI pasti, ( od tod jim razmišljanje s svojo glavo), greli so otroke, preživeli so le najmočnejši, prepotovali severne pole, kadr so bili psi nezmožno vleke, dela, so jih v primankovanju hrane dali za jest močnejšim psom, kruto, a realno.
Nega:
Imam samojedko (dolga dlaka) in takšne pse je pač potrebno česati pogosteje. V fazi menjavanja dlake (spomladi/jeseni) vsak dan po 2 uri, 1 uro eno stran, drugo uro češem drugo stran telesa.
Ko ne menjava dlake jo ali počešem cca. 15 min vsak dan, da dlako zravnam, popravim, odstranim vozle.
Drugače pa 2x tedensko-med vikendom po 1v uro.
Dlako češem sprva v rasti dlake, potem pa še v nasprotni smeri.
KOPANJE NI PRIPOROČLJIVO VEČ KOT 3X LETNO.
STRIŽENJE SPLOH NE!
VZREDITELJI:
VIR: BLANJA POLAR
VIR: BLANJA POLAR
free upload
Kako izgleda pravi samojed?
Torej rodovniški
Le kot primer, delijo se na volkce in medvedke
SAMEC
image hosting free
images upload
vir
https://www.facebook.com/mateja.celarcpercic/photos
SAMICA
imgurl
host image
20mb image hosting
MLADIČEK:
image hosting over 10mb
upload image online free
VIR SLIK.
http://www.iceberg-queen.com
https://www.facebook.com/mateja.celarcpercic/photos_all
KAKO JE ŽIVETI S PASMO SAMOJED?
imgur
Življenje z tovrstsno pasmo je zanimivo, pestro in hkrati poučno.
Samojedi nas naučijo strpnosti in potrpežljivosti. Življenje s samojedom namreč ni mala malica. Potrebno je marsikaj reskirati, v mislim imam precej prosti čas, jeklene živce in mnogo ur ukvarjanja. Vzgoja je začne, kakor hitro pripeljete mladička domov, naučite ga osnove vedenja in vzgoje. Kakor hitro ga pripeljete domov se prične socializacija na promet, hrup, ljudi, pse...
Ko samojed pride v puberteto, se pripravite na kakšen siv las več. Kajti če jih dovolj ne rekreiramo, dovolj vadimo in jih zaposlimo lahko postanejo distruktivni, lahko pobegnejo, lajajo, uhajajo, ne prihajajo na klic itd.
Zato se je pred nakupom psa potrebno informirati, spoznati čim več lastnikov, poslušate lahko tudi kakšna predavanja v pasji šoli, berete članke, hodite na razstave in ohranjate kontakte z vzreditelji itd. Ko vse to osvojite, ko primerno vzgojite vašega psa (priporočam pasjo šolo), potem boste imeli zvestega, lojalnega in dobro vgojenega psa. VSE SE DA-ČE SE HOČE! Samojeda ni nemogoče vzgojiti! Ti psi so takšna pasma, ki misli s svojo glavo, so izredno inteligentni, vendar inteligenco večkrat obračajo sebi v prid.
Začetki s pasmo kot je samojed niso lahki. Sploh kadar si star 11 let in dobiš psa, ki ni najbolj primeren za začetnike. Bili so vzponi in padci, tveganja, solze... Na koncu je bil ves trud poplačan. Zdaj imam lepo vzgojeno psičko in odlično spremljevalko, ki mi lepša dneve. Nala je kot že povedano moja prva psička, brez katere danes ne bi bila to kar sem.
Kot enajst let stara deklica sem si močno zažela prav samojeda. Psa sem si seveda želela že prej, pa vendar sem se zaljubila v pasmo s prihodom prijateljičinega samojeda in se tako tudi sama zagrela za to pasmo.
Dobila sem jo čisto majhno saj so nam jo žal trgovci dali prehitro. Pri samo štirih tednih, kar je seveda kaznivo in je pustilo mnoge psihične posledice pri Nali, ki jih uspešno odpravljava.
Že od malega... Bala se je vsega: vrečk, nenavadnih zvokov, črnih psov, večjih psov, množice ljudi, "čudnih" ljudi, nenavadnih gibov, ljudi na strehi, ki so popravljali blok, in vsega kar se je dalo bati. Zato je bilo življenje z njo strašno težko in stresno.V tisti paniki se je želela strgati s povodca, se je slinila, lajala, skušala pobegnit. Strgala se mi je in iz ovratnice in iz oprsnice.Nekega dne, po nasvetu vzrediteljice Dragice Šuštar ( psarna Pečnikova-Evrazijci) pa sem jo začela voziti na najrazličnejše kraje in jo izpostavljati " čudnim stvarem".Kupila sem ji polzatezno ovratnico.Nala je naš pravi družinski član, z nami gre povsod. Po naravi je bila kar trd oreh, resnično trmasta, neodvisna in svojeglava. Te ovire so zdaj večinoma premagane. Seveda pa samojed ne bi bil samojed če ne bi kdaj česa ušpičil. Kljub temu pa sva dosegli ogromno. Aja še to samojedi SO ZA MNOGE LJUDI PREPAMETNI jih hitro obrnejo okrog prsta se jim smejijo v faco
zato mnogi mislijo, da se jih ne da nič naučit
dejstvo: butasti so neizkušeni ljudje ne psi
ne vem zakaj tako pasmo če o njej nimajo pojma
ni pes za začetnike
Resnično rada se uči trikce, ( katerih zna ogromno), moram povedati, da so jo doma tudi zelo razvadili, je resnično požrešna. Žal, pa se jim doma ne da dopovedati, da psički s prekomernim hranjenjem škodujejo.
Skupaj hodiva na vsaj 3 SPREHODE.
photo hosting sites
Nala je sedaj stara že šest let in v teh šestih letih lahko povem, da toliko kot sem se naučila od nje, se nisem še od nikogar. Prekrasna družabnica in prijateljica mi je in hkrati tudi učiteljica.
Od moje psice nisem prejela nikakršne naklonjenosti, z ničemer ni nakazala, da me ima rada, prav tako me je bolelo saj so ji družinski člani dajajali posladke od kosila ( kreganje nonstop) in moram priznati, da je bolelo ko je vsakega od njih ob prihodu domov sprejela z navdušenjem. Ko je videla mene se ji včasih ni dalo niti vstati.
Kadar sem šla za dalj časa kam brez nje, so mi domači povedali, da je psica ok, da uživa...
Vse to me je bolelo. Nikoli ni prišla do mene v podporo ko sem jokala, nikoli se ni sama prišla stisnit k meni, k drugim v družini je sicer šla, a iz fehtanja za hrano, počutila sem se kot, da sem sama.
Pred dvema letoma sem se začela INTENZIVNO ukvarjati s pasjim razmišljanjem, sem se lotila njene prevzgoje, ukinila priboljške, ji postavila meje, ki se jih držim še sedaj, pika na i je bila ko sem skoraj v CELOTI odpravila njeno psihično uničeno naravo - bila je panična, streloplaha, cvileča, slinava bomba, ni bilo stvari ki se je NE bi bala, bala se vje vsega ( od vrečk, psov, ljudi, invalidskih vozičkov, tovornakov, manjšim do tudi malo višjih šumov, pokov, cestnih znakov, delavcev, čudnih pokrival na ljudeh....) takrat mi je začela še bolj zaupati, čutila je mojo pozitivno in samozavestno karakterno spremembo. Tako, da se je tudi sama povsem nehala bati, čim več sem delala na izpostavljanju vsem "strašnim" rečem. Po enem mesecu je hudičevo poknila strela, jaz sem se od strahu v gostilni stisnila pod mizo, saj je poknila v neposredni bližini, ljudje so bili prestreseni, panično pogledam kje je moja psica, in tam jo zagledam, povsem sproščeno mi je namenila tisti "what´s up" pogled ;D Nato pa sva čisto sproščeno šli en krog na okrog, da bi preučila njeno obnašanje in ali si domišljam, pa si nisem.
Sploh to leto ko imam v družini prihajajočo smrt, ki PRVIČ stoji po pasje ob strani, daje tačko, lupčka, ko se nasmehnem (ko ji ispe me nasmejat) pa čeprav je to zlomljen smeh, vsa vesela začne stresati z zadnjico in skakati, me bodriti in rukati v roko.
Kaj je bilo to leto ko sem odšla na dopust? Psica je padla v hudo depresijo, PRVIČ je čakala pred vrati cel teden, ko je slišala kakšen šum, ko je slišala vrata dvigala, je mislila da sem jaz, vsa srečna stekla k vratom in nestrpno čakala. Njena reakcija ko je tisti človek odšel v svoje stanovanje iz dvigala - žalostno se je začela pomikati proti svojem ležišču z repom med nogami in poklapanimi očmi in dala glavo na tace, čakala je.
Da ne omenjam kako me je prosila, da ostanem. Dobesedno je celo jutro hodila za menoj, me rukala, ko sem pakirala. Sledila v kuhinjo, v obe sobi, hodnik, kopalnico - pa tega NIKOLI ne počne.
Ko sem ji rekla "oprosti pesa moja, moram it" pa se je zavklekla na svoj plac in dala glavo na šape in zrla kot se bi ji podrl ves svet. Takrat sem razmišljal, da bi ostala doma saj te naklonjenosti nisem bila vajena NIKOLI.
DOKAZ njene vdanosti je bil pred 3 meseci , ko sem sredi noči sredi ceste padla v nezavest od stresa, živcev in joka ter posledično nezmožnosti jesti - stradanja posledično.
Psico sem imela spuščeno, saj sem bila pri fantu na podeželju, ob pozni uri, nepričakujoč težave.
Po besedah ljudi, ki so me dali s psom vred v avto ( kasneje sem izvedela, da je šofer bil stric od fantove mrzle sestrične, ki se je sz ženo slučajno peljal mimo)) je psica sedela sred ceste, dva metra proč MALO od ceste vsedla in močno lajala, pred tem pa me rukala s smrčkom in spet letela nazaj na cesto. ( tega dela se bežno tudi sama spomnim saj sem počasi začela dojemati stvari) čutila sem strah, ker sem instiktivno čutila da je na cesti. A se nisem toliko zavedla, da bi jo poklicala k sebi.
screen shot on windows
Potem sem pa nekako čutila svetlobo in krike ( kasneje sem izvedela da so to bile luči avta in prestrašeni kriki fantovih sorodnikov), to je vse kar se spomnim. Ja, nisem si mislila, da bom to zgodbo s komerkoli delila, saj je zasebna in je ne ve skoraj nihče, razen fanta in mame. Ampak jo povem v VEDNOST da se psa da tudi po letih NEnaklonjenosti total spremeniti...
Dan kasneje ko sem se zbudila sem pa izvedela, da je bila ura 11:30 ponoči ko je psica na vso moč lajala in me res dregala s smrčkom ( kot sem si domišljala) avto naj ne bi mogel speljati momo nje saj je čepela na sredini ceste, naj bi lastnik avta hupal na vso moč, a se psica ni premaknila.
img
Ne vem kaj je šoferja vodilo a zaradi MOJE psice, je slučajno pogledal na drugo stran kjer me bi naj videl ležati... Ne morem verjeti, a moja psica, moja nekdaj plašna psica stala sredi trde teme, zraven gozdA, v bolj kot ne novem okolju ( tam je bila samo 6x) kjer se ponoči nenormalno derejo živali iz gozda, ki se jih je še zdaj vedno bala, ostala z menoj par 100 metrov proč od hiše ( pot je poznala saj je to edina pot, ki vodi na sprehod) OSTALA z menoj, ko je imela možnost pobega.... Ne morem verjeti, saj VEM, da bi še pred dvema letoma ušla in se ne zmenila zame, sem imela par krvavih padcev, napad psa, pa tudi nasilje za seboj, pa se je obrnila proč ali pa pobegnila...
POVEDALI SO MI, DA BI ME POVOZILI, ČE NE BI VIDELI NALE.
Moj pes je SAMOJED ki po BUTASTIH mnenjih velja za NEODVISNO BUTASTO pasmo, ne pozorno na lastnika, moja psica je VEDNO največ 15 metrov pred mano, pa še te me vedno gleda.
Ni vrag, da vam ne uspe lastnikom teh čudovitih psov, to so psi, ki razmišljajo s svojo glavo, njihovo delo in zaupanje si MORAŠ ZASLUŽIT, ne sledijo kot žnodri, če si tega NE zaslužiš.
Naučiti se morate delati na zaupanju, ljubezni, doslednosti. Sem pripičana da se vse 1x obrne.
To so vsaj moje izkušnje.
Upam, da nad to težko izkušnjo ne bo kakšnih grdih komentarjev in zbadljivk, sem jo le stežka povedala a se mi zdi prsv saj psi NISO butasti, le razumet se jih moramo naučiti,.
NIKOLI NE PODCENJUJTE ŽIVALI!
Kajti v najtežjih situacijah vam utegnejo rešiti življenje.
NALA, HVALA TI, DOLGUJEM TI ŽIVLJENJE, KOT SI MI GA PODALJŠALA TI
O SAMOJEDIH:
http://sammy.slohosting.com/predstavitevpasme.htm
http://sammy.slohosting.com/kdajsamojed.htm
Tukaj so VSE info zbrane v enem
ZNAČILNOSTI
Naj povem, da so to eni super duber KLOVNI, ki te znajo nasmejat!
image posting
Na en prismuknjen pozitiven način te naučijo življenje gledati drugače, še v najtežjih trenutkih.
Ko dobiš 1x STIK s tem psom, resnično navezanost, bo predan s vsem srcem.
Iz mojih izkušnj. Nala ima rada VSE ljudi, res vse, a samo meni izkazuje ta poseben način izkazovanja zvestobe.
Primer: Nobenemu ne potisne glave v naročje, in nameni takšnega pogleda kot meni.
NIKOMUR ne stoji ob stranim ko joče, razen meni, ko sem v strahu, napeta mi položi glavo v naročje ima najbolj žalosten puppy pogled, ko se s težavo nasmehnem, pokažem kanček optimizma, je TAKOJ zadovoljna in miga s celo ritjo in repom, se začne brisati z glavo v mene, me drgniti s srčkom.
Ravno danes hehe. Na sprehodu se pogovarjam z enim gospodom " omenim besedo moja psica " v sekundi je razumela toplino besed, čeprav ni bilo imena v njih, me je pogledala s tistim najbollj ljubkim obrazom in vstala in kot vedno potisnila glavo med moje noge haha, vsa srečna
TO VSE JE SAMO NAJINO <3
Naj povem, da ta pes ni lahek, a tvoja vstrajnost je za vedno poplačana!
Pravi samojed ( moja je bila prehitro oddana, kupljena pri trgovcih, MOČNO ODSVETUJEM) NI nikoli plašen ali agresiven!
Če vidiš agresivnega samojeda veš, da so z njim slabo ravnali!
To je pes vesel vsakogar, a tisto kar ima z lastnikom ima samo z njim.
OBOŽUJEJO otroke.
Nala sprejme tudi mucke, plenski nagon sem odpravila, razen na ukaz, se nikoli ne zapodi
Trmasti so, a to je INTELIGENCA in zmožnost samopresojanja!
Če se mu nekaj splača bo szoril, drugače ne, če je lastnik vreden, dovolj dober do psa bo storil VSE.
Najti motivacijo ni težko, ponavadi so predcejšnji požeruhci.
Če je situacija NEVARNA ne bo skočil za lastnika v prepad kot ovčar
Je bister, VSESTRANSKI pes, z PRAVIM vodnikom seveda!
TRIKCE SE UČI Z IZJEMNO HITROSTJO.
So agilni, primeni za vse športe RAZEN obrambe!
V Ameriki se jih zelo uporablja celo v pastirstvu.
V preteklosti so jih uporabljali za lov na morske leve, ščitili so jelene pred divjimi zvermi, jih morali SAMI pasti, ( od tod jim razmišljanje s svojo glavo), greli so otroke, preživeli so le najmočnejši, prepotovali severne pole, kadr so bili psi nezmožno vleke, dela, so jih v primankovanju hrane dali za jest močnejšim psom, kruto, a realno.
Nega:
Imam samojedko (dolga dlaka) in takšne pse je pač potrebno česati pogosteje. V fazi menjavanja dlake (spomladi/jeseni) vsak dan po 2 uri, 1 uro eno stran, drugo uro češem drugo stran telesa.
Ko ne menjava dlake jo ali počešem cca. 15 min vsak dan, da dlako zravnam, popravim, odstranim vozle.
Drugače pa 2x tedensko-med vikendom po 1v uro.
Dlako češem sprva v rasti dlake, potem pa še v nasprotni smeri.
KOPANJE NI PRIPOROČLJIVO VEČ KOT 3X LETNO.
STRIŽENJE SPLOH NE!
VZREDITELJI:
VIR: BLANJA POLAR
VIR: BLANJA POLAR
free upload
Kako izgleda pravi samojed?
Torej rodovniški
Le kot primer, delijo se na volkce in medvedke
SAMEC
image hosting free
images upload
vir
https://www.facebook.com/mateja.celarcpercic/photos
SAMICA
imgurl
host image
20mb image hosting
MLADIČEK:
image hosting over 10mb
upload image online free
VIR SLIK.
http://www.iceberg-queen.com
https://www.facebook.com/mateja.celarcpercic/photos_all
