Mislim, da je vsakega lastnika psa, mačke ali drugega domačega ljubljenca strah, ko mora njegova žival na operacijo. Morda velikokrat niti ne pomislimo, česa se najbolj bojimo. Da bo pes izkrvavel med posegom, da se po posegu ne bo več zbudil, da ga bo med operacijo bolelo,… Kako naj lastniki zaupajo veterinarju, da bo z njegovim ljubljencem vse v redu?
Mnogo k večjemu uspehu operacije prispeva pravilna ocena stanja pacienta in izbira anestezijske tehnike. Anestezija ni naravno stanje. Anestezijski pripravki imajo neželene stranske učinke, pa tudi tisti želeni pomenijo določeno tveganje za pacienta. Lastniku živali mora veterinar zato vedno razumno in tehtno povedati, da vsaka anestezija nosi s seboj določeno tveganje.
Pred vsako anestezijo je potrebno pacienta temeljito pregledati. V nekaterih primerih se mora veterinar odločiti tudi za dodatne diagnostične preiskave (Rtg, EKG, hemogram, biokemijske preiskave,…)
V primeru, da pri pregledu oz. dodatnih preiskavah veterinar ugotovi odstopanja, lahko menja vrsto anestezije ali pa operacijo celo odpove.
Tudi obseg, mesto in trajanje posega so dejavniki, ki določajo anestezijsko tehniko.
Lokalna anestezija zadošča pri mirnem pacientu za majhen poseg.
Pri večjih posegih pa se mora veterinar ponavadi odločiti za splošno anestezijo.
Splošna anestezijo pri živalih dosežemo z uporabo pripravkov, ki zavirajo osrednje živčevje in povzročijo progresivno nezavest in izgubo hotnih motornih funkcij. Sestavljena je iz:
- hipnoze (spanje, nezavest),
- analgezije (neobčutljivost na bolečino),
- negibnosti in sprostitve mišičja,
- izgube avtonomnih refleksov.
Najboljša splošna anestezija je tista, pri kateri uporabimo hkrati več pripravkov. Ta vrsta anestezije je tudi varnejša, saj se tako izognemo nezaželenim stranskim učinkom posameznih učinkovin, ki bi se pojavili pri večjih odmerkih. Omenjena kombinirana splošna anestezija je sestavljena iz premedikacije, uvoda v splošno anestezijo, vzdrževanja splošne anestezije in prebujanja.
Za premedikacijo se ponavadi uporabljajo sedativi (pomirjevala) in analgetiki (sredstva proti bolečini). Veterinar ta sredstva aplicira v mišico. Tako pomirjeni živali veterinar zlahka vstavi intravensko kanilo, po kateri pacient dobi intravenski anestetik, ki ga uvede v anestezijo. Ker pacient med anestezijo Izgublja tudi tekočino, mu le to nadomestimo z ustrezno infuzijsko raztopino. Anestezijo se nato po večini klinik vzdržuje s hlapnim anestetikom, ki ga uvajamo skozi endotrahealni tubus preko anestezijskega aparata.
Med celotno anestezijo je nujen ustrezen nadzor in monitoriranje živali. Najučinkovitejši monitor je stalno prisoten izkušen in pazljiv anestezist. Monitoriranje med anestezijo je osredotočeno na spremljanje funkcij srčnožilnega in dihalnega sistema, osrednjega živčevja in telesne temperature.
Po opravljenem kirurškem posegu živali prenehamo dovajati hlapni anestetik. Pri pojavu refleksa požiranja, ji veterinar odstrani endotrahealni tubus. Žival je potrebno namestiti v miren in ogrevan prostor, kjer je pod stalnim nadzorom. V pooperacijskem obdobju lahko žival še prejema tekočinsko terapijo ter analgetike. Potreben je tudi stalen monitoring prebujajočega se pacienta.
Šele popolnoma budna žival lahko zapusti kliniko z vsemi potrebnimi navodili za oskrbo.
Alenka Seliškar, Janoš Butinar: OSNOVE ANESTEZIJE MALIH ŽIVALI
Za DZVP povzela Kristina Dolinar Pavlič
Mnogo k večjemu uspehu operacije prispeva pravilna ocena stanja pacienta in izbira anestezijske tehnike. Anestezija ni naravno stanje. Anestezijski pripravki imajo neželene stranske učinke, pa tudi tisti želeni pomenijo določeno tveganje za pacienta. Lastniku živali mora veterinar zato vedno razumno in tehtno povedati, da vsaka anestezija nosi s seboj določeno tveganje.
Pred vsako anestezijo je potrebno pacienta temeljito pregledati. V nekaterih primerih se mora veterinar odločiti tudi za dodatne diagnostične preiskave (Rtg, EKG, hemogram, biokemijske preiskave,…)
V primeru, da pri pregledu oz. dodatnih preiskavah veterinar ugotovi odstopanja, lahko menja vrsto anestezije ali pa operacijo celo odpove.
Tudi obseg, mesto in trajanje posega so dejavniki, ki določajo anestezijsko tehniko.
Lokalna anestezija zadošča pri mirnem pacientu za majhen poseg.
Pri večjih posegih pa se mora veterinar ponavadi odločiti za splošno anestezijo.
Splošna anestezijo pri živalih dosežemo z uporabo pripravkov, ki zavirajo osrednje živčevje in povzročijo progresivno nezavest in izgubo hotnih motornih funkcij. Sestavljena je iz:
- hipnoze (spanje, nezavest),
- analgezije (neobčutljivost na bolečino),
- negibnosti in sprostitve mišičja,
- izgube avtonomnih refleksov.
Najboljša splošna anestezija je tista, pri kateri uporabimo hkrati več pripravkov. Ta vrsta anestezije je tudi varnejša, saj se tako izognemo nezaželenim stranskim učinkom posameznih učinkovin, ki bi se pojavili pri večjih odmerkih. Omenjena kombinirana splošna anestezija je sestavljena iz premedikacije, uvoda v splošno anestezijo, vzdrževanja splošne anestezije in prebujanja.
Za premedikacijo se ponavadi uporabljajo sedativi (pomirjevala) in analgetiki (sredstva proti bolečini). Veterinar ta sredstva aplicira v mišico. Tako pomirjeni živali veterinar zlahka vstavi intravensko kanilo, po kateri pacient dobi intravenski anestetik, ki ga uvede v anestezijo. Ker pacient med anestezijo Izgublja tudi tekočino, mu le to nadomestimo z ustrezno infuzijsko raztopino. Anestezijo se nato po večini klinik vzdržuje s hlapnim anestetikom, ki ga uvajamo skozi endotrahealni tubus preko anestezijskega aparata.
Med celotno anestezijo je nujen ustrezen nadzor in monitoriranje živali. Najučinkovitejši monitor je stalno prisoten izkušen in pazljiv anestezist. Monitoriranje med anestezijo je osredotočeno na spremljanje funkcij srčnožilnega in dihalnega sistema, osrednjega živčevja in telesne temperature.
Po opravljenem kirurškem posegu živali prenehamo dovajati hlapni anestetik. Pri pojavu refleksa požiranja, ji veterinar odstrani endotrahealni tubus. Žival je potrebno namestiti v miren in ogrevan prostor, kjer je pod stalnim nadzorom. V pooperacijskem obdobju lahko žival še prejema tekočinsko terapijo ter analgetike. Potreben je tudi stalen monitoring prebujajočega se pacienta.
Šele popolnoma budna žival lahko zapusti kliniko z vsemi potrebnimi navodili za oskrbo.
Alenka Seliškar, Janoš Butinar: OSNOVE ANESTEZIJE MALIH ŽIVALI
Za DZVP povzela Kristina Dolinar Pavlič
ČLANEK JE AVTORSKO ZAŠČITEN!
