Krik v mesečnini

Krik v mesečini


Toplo mi je, ničesar ni lepšega kot vonj moje matere, oddaja neizmerno toploto. V leglu in kopici odej v kateri preživljam dneve kot mladiček.
Čakam na svojo srečo, svojega najboljšega prijatelja, da bo prišel pome in mi polepšal preostanek mojega življenja.

Prišel je čas. Vsi moji bratci in sestrica so že odšli. Le jaz vsem ostal sam z materjo. A nič hudega, njo imam, ona je moj največji vir ljubezni.
Sem posebnež v leglu,  med vsemi sem najbolj  psu, ki ga ljudje prezirajo, zavračajo in obsojajo na smrt, sem pitbull. Ostali so vsaj prevzeli izgled po mami, ki nima prav ničesar "agresivnega" v sebi, a jaz sem prišel na ta svet kot nekdo, ki ga je potrebno zavračati zarad itega kar sem obsojen biti.

Nekega dne pa si prišel ti. Zaljubil si se vame. Fant moj. V meni si videl tisto česar ni videl nihče. Zate ni bil pomemben moj "nevaren" izgled, ni bil pomemben moj sloves, še manj sovraštvo do moje vrste. Vedel si. Vedel si kako je biti zavrnjen. To sem videl v tvojih očeh s prvim dnem kaj sem videl tvoje obupane in utrijene oči, a ko si me zagledal, nekaj je bilo kar mi je dalo vedeti, da to ni vse. Videl sem iskrico upanja, ko si videl moje oči, moje polne upanja oči, ki so zrle vate z upanjem, da bom nekoč tudi jaz ljubljen.
V sebi sem koledoval, da me vzameš k sebi. Trudil sem se narditi majhnega in prikupnega, da ne bi videl kančka hudobije v meni.

Tisti dan si odšel domov. A naslednji dan si se VRNIL!
Močno si me objel, rekel si kako velike šape imam, da so že skoraj ogromne. Videl sem novo upanje in ljubezen do življenja v tvojih očeh, bil sem tvoje upanje kot si ti bil moje.

V škatli sta me z očetom pripeljala domov, oče je rekel " A samo za nekaj časa!" Nisem rtazumel njegovih besed oz. pomena le teh, a ni mi bilo mar.
To noč sem se stisnil k tebi na postelji kot sem se stiskal z bratci in mamo, ni mi bilo žal, ne pogrešam jih.

Povedal si mi kako si se boril zame, kako težko si očeta prepričal, da naj bi me čakala težka usoda če mi ne bi rešil ti.
Obliznil sem ti obraz in se še močneje stisnil k tebi.

Naslednji dan si me peljal na moj prvi sprehod. Nisem znal hoditi, prekopicaval sem se in iskal tvojo pomoč, nisem vedel kaj se dogaja. Ti si se zasmejal na ves glas in me postavil na noge. Nežno si me Vrgel na hrbet in se stisnil k meni.
Na travniku sem opazil tvojo solzo, ne nisem mogel razumeti. Sem kriv jaz? Sem preneroden? Sem te preveč uščipnil z zobmi? Nisem nalašč...oprosti.

Ko si me pogledal z nasmeškom na obrazu sem vedel, da razlog nisem jaz. Pogledal si me v moje oči polne življenja, očitno si to opazil in rekel "  
Težko je to življenje pes moj. A s teboj mi bo vse lažje. Veš... vem kako je biti neželen, moj oče odkar je izgubil mamo me nikoli ni želel." Obliznil sem ti obraz v podporo, nisi sam.

Po sprehodu sem storil napako, nisem mogel zadržati urina in ušlo mi je...

Tako sem postal ujetnik ljubezni, kot si to vedno bil ti. Kričal si, poskušal a ni obrodilo sadov.

Oče je bil pač starokopiten moški in se nikoli ni zavedal kakšno bolečino v srcu mi je s tem povzročal. Ne samo meni, tudi svojemu sinu.
Bil sem njegovo edino upanje, ki mu ga je oče sedaj priklenil na verigo.

Nisem bil vajen, da me nekaj ovira in onemogoča gibanje, počutil sem se ujetega, a vsakokrat ko sem se skušal osvoboditi verige s potegom za veliko jekleno stvar, mi je vzelo sapo in mi vzelo svobodo in edino toploto svojega samo enodnevnega domovanja.

Sovražil sem občutek, da nisem mogel do tebe, ko sem slišal tvoje krike in solze sem ti želel priskočiti na pomoč, a nisem mogel.
Slišal sem, da se boriš, da bi me kot nebogljenega mladiča spravil na toplo.

A sedaj sem prikljenjen za dva metra dolgo verigo, ki mi jemlje mojo edino ljubezen in občutek sprejetosti, vedno sem bil sovražnik tega sveta. Zakaj je izgled vedno tako pomemben?

Zvečer si prišel k meni, videl sem, da imaš na obrazu grdo modrico, vedel sem, da je to posledica borbe zame.

Pritisnil si mi svoj obraz ob mojo mrzlo dlako in me objel, s solzami v očeh. Tako sva sedela v objemu, veter nama je dajal vedeti, da prihaja zima. Solze, ki so kapljale iz tvojih oči na mojo premraženo dlako, so mi dajale vedeti, da ti je še vedno mar.

Dnevi naslednje dni so potekali dolgočasno. Želel sem biti svoboden, želel sem se igrati kot so to počeli otroci iz hiš, gledati jih kako svobodno tečejo, njihov smeh poln radosti me je osrečeval. Tako sem vesel zanje.

Po kosilu si se vrnil, spustil si me z verige, kot ponorel sem začel divjati. erter je mršil mojo črno belo dlako. In mi dajal vedeti, da sem svoboden. Tekel sem kot so me nesle moje mlade šape.

Čeprav nisem ne vem kako spretno in hitro tekel sem se počutil kot najhitrejši pes na tem svetu.
Ni mi bilo marr za tvoje klice saj sem živel v tem trenutku.
A žal moja svoboda ni dolga trajala.

Tvoj oče je slišal tvoje klice naj se vrnem. Bal sem se ga. Zato sem se z zadnjico pritisnjeno ob tleh počasi vračal nazaj.
Vedno bolj ko sem bil na njegovem vidnem polju, tem bolj divje me je gledal in srepel v moje nedolžne oči. Samo srečen sem bil...

Takrat me je zagrabil za mojo vrazno gubo in me pričel stresati in udarjati po meni.

Moj dan se je tako zaključil s ponovno priklenitvijo za leseno hiško.

Vsak dan si se boril z njim, prav vsak dan si se trudil. Minevali so dnevi, nato tedni, na koncu še meseci.
Bil je 4. maj leta 1994, leto in dan ko si obupal nad menoj.

Sovražil si vsakodnevne prepire z očetom, tvoja bolečina in solze so se sprelevile v sovraštvo do očeta, ker nisi prenesel pogleda na tvojega ubogega psa, si se mi odpovedal.

Ostal sem sam. Nič več mi ni bilo mar ali sem priklenjen kot ujetnik, želel sem samo en tvoj pogled, en dotik. Čutiti spet tvojo ljubezen.
Tvoj oče mi je nastavljal hrano namesto tebe, nisem ti zameril.
To je pa tudi edino, da sem imel bližji stik s tvojo družino.

Nekega dne sem spet  ležal pred na betonu kot vedno. Opazoval otroke kako se igrajo z žogo. Oh, kako sem si zaželel te žoge. Začel sem divje skakati po pesjaku, veriga mi je jemala sapo, a žal me tudi otroci ne opazijo več.
Sedaj zgledam starejši in nevarnejši.

Kako se ljudje lahko bojijo mene, a so ini tisti, ki priklepajo na verigo, pretepajo in osamljajo svoje družinske člane?

Sem res tako grozen?

Minute se vlečejo kot ure, dnevi kot leta.
Čakam te.V mrazu, dežju, nevihti vedno sem zunaj. In čeprav bi lahko šel v hiško, ostanem zunaj,. da ne bi zgrešil pogleda nate ko pokadiš cigareto. Dovolj je, da te vidim, pa čeprav za minuto.

FANT MOJ POGLEJ ME! Tukaj sem, obljubim priden pes bom!

Naslednji dan je prišel tvoj oče in me spustil z verige, izkoristil sem trenutek in pritekel skoz tvojo odprto sobo. Opletal z repom in skušal pridobiti tvojo pozornost, objel si me! Ne morem verjeti!
Tedaj sem spoznal, da ti je po dveh letih še vedno mar, ulegel sem se na tvoje noge in te radostno opazoval.

"Oprosti pes moj. Sedaj sva oba ujetnika tega sveta." Samo to si rekel na kar je prilomastil tvoj oče in me zagrabil na zatezno verigo okrog mojega vratu in me dvignil v zrak. Umikal sem pogled in niti pomislil, da bi mu zdrobil obraz, čeprav bi to lahko storil.
A preprosto nisem mogel.

Vrgel me je v kot in vzel palico za čevlje, ko jo je dvignil nad mano, si prišel ti, mu jo vzel iz rok in jo zlomil. " NOBEDEN NE BO PRETEPAL MOJEGA PSA. DAJ MENE."

Opazil sem kako te je zgrabil za roko in te stisnil v kot. Tega nisem smel dovoliti. Nisem želel, res ne. A sem mogel.
S svojo močno čeljustno sem prvič ugriznil človeka. Primil sem ga za roko s katero te je želel udariti in ga močno zadržal.

Samo držal sem ga dokler ga nisem v tem položaju umiril. To je bila moja cena, da mi je skrajšal ketno in odstranil  hrano.

Mojega fanta pa nisem videl cel teden, ni se prikazal iz hiše.

Lačen sem bil, toda sem vstrajal. Vstrajal saj sem verjel, da se boš nekega dne prikazal.
Potrpežljivo sem čakal na edini pravi vir ljubezni in hrane.

Nisi se prikazal.


Minevali so dnevi, močno sem shujšal, spuščen sem bil le pol ure na dan in še takrat sem dobil brco če se nisem lačen opotekel nazaj v svoj zapor.

Tako me zebe in tako lačen sem, da sem se od sile pogrizel do krvi. Bridka tekočina krvi se je pomešalaz deževnico in s solzami, ki mi jih povzroča človek.

Moj fant se je končno prikazal čez naslednjih nekaj dni in mi menjal vodo ter prinesel nekaj hrane.
Požrtno sem jo pojedel, saj je nisem videl dvanajst dni. Vodo sem sicer dobil,  prej.

Obrnil si mi hrbet, moji klici na pomoč te niso ustavili, bolelo me je. JAZ SEM TVOJ PES, TVOJ EDINI PRIJATELJ REŠI ME!

A v srcu sem vedel, da bi te to stalo udarcev. Zato sem uitihnil.

Še eno leto je za mano. Leto mrazu in samote. A vendar čakam nate. Vsak dan.

Sedaj sem že štiri leta ujetnik a v srcu še vedno tisti tvoj ljubeč mladiček, ki v sebi nosi toliko ljubezni, da bi ti jo lahko dajal vso življenje, za samo en dan topline.

Opazujem sosedovega psa kako teče po našem dvorišču, kako bi ga rad pregnal, to je vendar moj dom!
On pa svobodno teče in izkorišča svojo svobodo.

Z veruge me spupčajo vedno manj, saj sem bil vpleten v nekaj pretepov.
Leta verige so pustila svoje posledice.

Navzel sem se številnih slabih navad in vedno ko mimo pride človek, avto ali biciklist se mi zmeša od poželjenja in lajam na vso grlo.

A noči so najhujše.
Saj te vidim kako se sprehajaš mimo mene, vsako noč hodiš zakuriti ogenj in takrat si ne morem pomagati, kričim na ves glas, skušam te priklicati in čutiti tvoj dotik, še zadnjič preden zaspim.

Slišiš kako se mi trga srce fant moj? A slišiš te krike bolečine?n Ne obračaj se proč.
Vrata se zaprejo.
Ne vem zakaj vedno ko kričim odides. Morda te še vedno boli? Ali me ne msraš več?

Jaz te potrebujem.

Noči minevajo v bolečini in mrazu. Dnevi v dolgočasju.

Tako pretečejo še štiri dodatna leta ujetništva.
Sedal si se odselil s svojo novo punco, rešil si se te hiše, vseh spominov nanjo, tistih slabih in lepih. Z njimi sem zbledel tudi jaz. Eedini spomin na tisto kar je za hišo.
Tam sem jaz, čakam te.

Čakam na vsak zvgok tvojega avtomobila.

Sedaj gledam otroke dan za dnem, a jih ne gledam več s srečo v očeh temveč z bolečino, spominjajo me na čase ko sem se kratkočasil s pogledom na njih, da bi mi čas do teme ko so si se pojavil ti, hitreje minil.

Zdaj si nekje daleč proč., a jaz sem še tukaj, me slišiš TUKAJ SEM.

Preteče še dodatno leto in šest mesecev.
Videti sem umazan in zanemarjen.
Moje kosti in srce pa vedno bolj uboge.

Veriga je zrjavela in mislim, da če bi želel bi jo lahko uničil. A tega še ne želim storiti, še vedno upam, da se vrneš, zato te čakam.

Tako kot minevajo meseci mi primankuje moči in vstrajnosti, čakam te že leta in ne zmorem več, ujetnik ljubezi se približuje svoji poslednji poti, veriga, ki me jec dušila in uničevala je sedaj moj edini razlog, da pobegnem.

Potegnem s vso močjo, kljub starosti moja pitbull moč še ni zbledela, slišim zvok pretrgane verige in že skoraj da voham moj zadnji pobeg v svobodo.

Nič več me ne ustavi, sedaj sem sam, prišel je moj čas.
Pretečem celotno pot do gozda, tečem in tečem, mineta dve uri ko me moje izčrpano telo več ne uboga, tace ne opravljajo več svohe naloge teka, ki sem jo podedoval od volkov, kolapsiram na tla, ne morem se premakniti. Tako podhranjen in star kot sem čakam, da izhod. Zadnji pobeg izven realnosti.

Z zadnjimi močmi se spravim do jezera. Tako lepo je tukaj. Zvezdnato nebo me spominja na zvezde ki sva jih neko večer gledala skupaj
, spominja me nate fant moj. Ne vidim te kot nekoga, ki se me je odpovedal, vidim te v pravi luči in najboljši luči kot sem te spoznal ko si še me imel toliko rad, da si vstrajal.

Zanima me kaj počneš? Misliš kaj name?
Moje moči se bližajo h koncu kot tudi moja iskra v očeh počasi ugaša.
Tako me zebe a misel nate me ohranja toplega. Z zadnjim dihom in zadnjimi močmi zakričim v noč. To je lajež psa, ki je vso svoje življenje čakal na dotik, ki ni nikoli prišel. To je krik psa katerwga kriki niso bili nikoli slišani, to je krik psa, ki umira. Krik psa, ki je ostal ujetnik ljubezni, do smrti.
Krik tvojega predanega psa.