Mačja levkoza je bolezen mačk, ki jo povzroča virus mačje levkemije (FeLV – Feline leukemia Virus). Virus mačje levkemije spada v družino retrovirusov, kamor spadata tudi vsem znani virus HIV, ki pri ljudeh povzroča AIDS, in virus FIV, ki povzroča »mačji AIDS«.
Prenos FeLV
Znaki bolezni so odvisni od podtipa virusa. Tako poznamo 3 različne sindrome, ki se lahko pojavijo med infekcijo:
Bolezen se pri mačkah različno odraža. Največkrat se pojavi slabokrvnost in slabša imunska sposobnost. Pogosto virus povzroča rakasta obolenja, predvsem limfom (rak bezgavk) in levkemijo (nenadzorovano razraščanje nezrelih ali nenormalnih belih krvničk). Pojavijo se okužbe zgornjih dihal in stomatitis. Razmnoževanje virusa oslabi imunski sistem, ki je odgovoren za obrambo pred povzročitelji bolezni. Mikroorganizmi (bakterije, virusi, protozoji in glive), ki jih normalno najdemo v okolju in ki pri zdravih mačkah običajno ne povzročajo bolezni, lahko pri mačkah z oslabljenim imunskim sistemom povzročajo resna obolenja. Ti organizmi povzročajo sekundarne okužbe, kot so kronične oz. ponavljajoče se okužbe dihal, kronična vnetja ustne sluznice in mačji infekciozni peritonitis (vnetje potrebušnice). Okužene mačke so torej praviloma bolj dovzetne za druge bolezni, ki so zaradi slabšega imunskega odziva za njih lahko usodne.
Infekcijo z virusom levkoze lahko ugotovimo s hitrim testom ELISA iz krvi.Hitri test je priporočljiv za vse bolne mačke, mačke z vnetimi dlesnimi, mačke z ugriznimi ranami, pri tistih ki so bile izpostavljene okuženim mačkam in ob vstopu v zavetišče. Bolne mačke testiramo ne glede na rezultate prejšnjih testov. Testirati je priporočljivo vse na novo pridobljene mačke, še posebej če imamo druge mačke doma.
Okužba z virusom levkoze je neozdravljiva.
Sekundarne bakterijske infekcije zdravimo z ustreznimi antibiotiki. Pri FeLV pozitivnih mačkah se moramo izogibati zdravil, ki zavirajo imunski sistem (npr. kortikosteroidi), razen če so nujno potrebna.Življenjska doba FeLV pozitivnih mačk je občutno krajša, redko preživijo več kot 2 leti po diagnozi. Za vse okužene živali se priporoča preventivne preglede pri veterinarju na 6 do 12 mescev.Prav tako je pomembna redna uporaba zdravil proti notranjim parazitom. Idealno je, da okužene mačke držimo izključno v stanovanju. S tem preprečimo prenos okužbe na druge mačke in manjšo možnost za infekcije in poškodbe, ki bi bile lahko za mačko usodne. Poskrbeti moramo tudi za sterilizacijo oz. kastracijo. Okužene mačke hranimo z visoko kvalitetno mačjo hrano, izogibamo se surovemu mesu in nepasteriziranemu mleku, saj so to potencialni viri za okužbo z bakterijami, toksoplazmo in paraziti.
Okužbo z virusom mačje levkoze lahko preprečimo z zaščitnim cepljenjem. Mačke lahko prvič cepimo v 8. tednu starosti, cepljenje je potrebno ponoviti čez 3-4 tedne. Naslednjič revakciniramo čez 1 leto, nato pa zadostuje vakcinacija na 2-3 leta. Mačka je ustrezno zaščitena šele 14 dni po 2. cepljenju.
Pred cepljenjem se opravi hitri test, saj cepljenje že okuženih mačk ni smiselno.
Priporoča se tudi, da mačke stare do 4 mesece bivajo izključno v stanovanju, saj so pri tej starosti najbolj dovzetne za okužbo in cepljenje ne nudi 100 % zaščite.
Avtorica: Patricija Štainer
Prenos FeLV
Virus FeLV se najpogosteje prenaša s slino in z izcedkom iz nosu, redkeje s krvjo, z urinom in iztrebki. Za okužbo je potreben tesen stik med živalmi. Lahko se prenese od matere na plod med brejostjo ali po rojstvu prek mleka. Vir okužbe so kronično okužene mačke, kar pomeni, da so z virusom okužene že dlje časa. Mački, ki so okuženi, vendar ne kažejo znakov bolezni, običajno niso zelo kužni. Samci se najpogosteje okužijo v obdobjih parjenja, prek ran, ki nastanejo pri mačjih bojih. Okužen samec lahko virus prenese na samico med parjenjem. Do prenosa virusa lahko pride tudi med skupnim čiščenjem kožuha. Prav tako je možen prenos pri souporabi posod za vodo in hrano.
Znaki bolezni so odvisni od podtipa virusa. Tako poznamo 3 različne sindrome, ki se lahko pojavijo med infekcijo:
- proliferativni (rak),
- degenerativni (znižano število krvnih celic)
- imunosupresivni (zmanjšana odpornost proti drugim infekcijam).
Bolezen se pri mačkah različno odraža. Največkrat se pojavi slabokrvnost in slabša imunska sposobnost. Pogosto virus povzroča rakasta obolenja, predvsem limfom (rak bezgavk) in levkemijo (nenadzorovano razraščanje nezrelih ali nenormalnih belih krvničk). Pojavijo se okužbe zgornjih dihal in stomatitis. Razmnoževanje virusa oslabi imunski sistem, ki je odgovoren za obrambo pred povzročitelji bolezni. Mikroorganizmi (bakterije, virusi, protozoji in glive), ki jih normalno najdemo v okolju in ki pri zdravih mačkah običajno ne povzročajo bolezni, lahko pri mačkah z oslabljenim imunskim sistemom povzročajo resna obolenja. Ti organizmi povzročajo sekundarne okužbe, kot so kronične oz. ponavljajoče se okužbe dihal, kronična vnetja ustne sluznice in mačji infekciozni peritonitis (vnetje potrebušnice). Okužene mačke so torej praviloma bolj dovzetne za druge bolezni, ki so zaradi slabšega imunskega odziva za njih lahko usodne.
Infekcijo z virusom levkoze lahko ugotovimo s hitrim testom ELISA iz krvi.Hitri test je priporočljiv za vse bolne mačke, mačke z vnetimi dlesnimi, mačke z ugriznimi ranami, pri tistih ki so bile izpostavljene okuženim mačkam in ob vstopu v zavetišče. Bolne mačke testiramo ne glede na rezultate prejšnjih testov. Testirati je priporočljivo vse na novo pridobljene mačke, še posebej če imamo druge mačke doma.
Okužba z virusom levkoze je neozdravljiva.
Sekundarne bakterijske infekcije zdravimo z ustreznimi antibiotiki. Pri FeLV pozitivnih mačkah se moramo izogibati zdravil, ki zavirajo imunski sistem (npr. kortikosteroidi), razen če so nujno potrebna.Življenjska doba FeLV pozitivnih mačk je občutno krajša, redko preživijo več kot 2 leti po diagnozi. Za vse okužene živali se priporoča preventivne preglede pri veterinarju na 6 do 12 mescev.Prav tako je pomembna redna uporaba zdravil proti notranjim parazitom. Idealno je, da okužene mačke držimo izključno v stanovanju. S tem preprečimo prenos okužbe na druge mačke in manjšo možnost za infekcije in poškodbe, ki bi bile lahko za mačko usodne. Poskrbeti moramo tudi za sterilizacijo oz. kastracijo. Okužene mačke hranimo z visoko kvalitetno mačjo hrano, izogibamo se surovemu mesu in nepasteriziranemu mleku, saj so to potencialni viri za okužbo z bakterijami, toksoplazmo in paraziti.
Okužbo z virusom mačje levkoze lahko preprečimo z zaščitnim cepljenjem. Mačke lahko prvič cepimo v 8. tednu starosti, cepljenje je potrebno ponoviti čez 3-4 tedne. Naslednjič revakciniramo čez 1 leto, nato pa zadostuje vakcinacija na 2-3 leta. Mačka je ustrezno zaščitena šele 14 dni po 2. cepljenju.
Pred cepljenjem se opravi hitri test, saj cepljenje že okuženih mačk ni smiselno.
Priporoča se tudi, da mačke stare do 4 mesece bivajo izključno v stanovanju, saj so pri tej starosti najbolj dovzetne za okužbo in cepljenje ne nudi 100 % zaščite.
Avtorica: Patricija Štainer